Ob 30. obletnici Lumarja so znani Slovenci, ki so se odločili svoj dom zgraditi z Lumarjem, odprli vrata svojih hiš in z nami delili svoje izkušnje gradnje in bivanja v njih. Prva sta nas v svoj dom prijazno sprejela nekdanja vrhunska športnika in danes uspešna podjetnika, gimnastičar Mitja Petkovšek in ritmična gimnastičarka Mojca Rode. Njuna hiša Primus-D 137d je bila prva plus energijska hiša v Sloveniji in prva v danes najbolj priljubljeni družini hiš Lumar Primus. Tudi po 13 letih ju navdušuje s tehnološko in oblikovno naprednostjo, predvsem pa se njuna družina v njej dobro počuti.

Vajina zgodba z Lumarjem se je začela pred 15 leti, ko ste začeli sodelovati z nami, v hiši Primus-D 137d pa zdaj živite že 13 let. Kakšne so vaše izkušnje s hišo po toliko letih bivanja?

Mitja: Tako je, naša hiška je bila zasnovana leta 2008 in zgrajena 2010. Nimava občutka, da je minilo že toliko let, pravzaprav me je kar malo presenetilo. Po vsem tem času je še vedno popolnoma enaka. No, razen parketa, ki je zaradi našega novega družinskega člana, kužka Piota, nekoliko opraskan. Celotna izkušnja, vse od zamisli leta 2008 do danes, je bila zame neprecenljiva. Tudi na čas gradnje imam lepe spomine, čeprav je običajno to stresni čas. Še vedno se spominjam prijetnega občutka, ko so pripeljali steno in jo dvigovali z dvigalom na gradbišču.

Celotna izkušnja, vse od zamisli leta 2008 do danes, je bila zame neprecenljiva.

Nov družinski član družine Petkovšek – kužek Pio prav tako uživa v svojem novem domovanju.

Vajina hiša je bila prva certificirana plus energijska hiša Lumar, ki še vedno dosega visoke standarde na področju energetske učinkovitosti. Zakaj ste se odločili za tako hišo, ki je bila nekaj povsem novega na slovenskem trgu?

Mitja: Plus energijska hiša je izraz za hišo, ki proizvede celo več energije, kot jo porabi za svoje delovanje. Lumar je takrat zgradil že več pasivnih hiš, mi smo želeli narediti še korak naprej, narediti še bolj udaren projekt s še večjo dodano vrednostjo, ki bo predstavljala neko noviteto. Rekli smo, da bomo zgradili pasivno hiško in nanjo postavili sončno elektrarno, ki bo proizvajala električno energijo.

Mojca: Predvsem sva bila zelo nagnjena k ekologiji, ohranjanju narave. Spomnim se, da si ti – še bolj kot jaz, ki sem bila takrat z mislimi še drugje, veliko sem razmišljala o materinstvu – zelo razmišljal o tem, kako bi čim manj onesnaževali naravo s tem, ko bomo zgradili novo hišo. In da bi tudi kasneje z življenjem naravi povzročila čim manj škode. To je bil velik poudarek pri naši odločitvi za tako hišo.

Mitja: Točno tako. Z Mojco sva takrat želela na svoje in sva vedela, da bova s tem dodatno obremenjevala okolje. Že s samo gradnjo hiše, z vgrajenimi materiali in tudi kasneje z uporabo in še kasneje z razgradnjo. Zakaj sva se odločila za sončno elektrarno? Že tako izjemno varčna hiška je tako postala celo aktivna. Primarno je bil razlog za to tehnološko navdušenje, pa tudi upanje, da bomo s tem naredili nekaj dobrega za naravo.

Hiša Primus-D 137d, v kateri biva družina Petkovšek že od leta 2010.

Koliko energije pa porabi hiša?

Mitja: To so vprašanja, pri katerih meni zažari srce, številke me pritegnejo (smeh). Energetska poraba je tako majhna, da me ne skrbi nobena zima. Ne skrbijo me nizke temperature niti draženje energentov za ogrevanje. Pravzaprav bi zimo lahko preživeli skoraj brez ogrevanja. V vseh teh letih, ko je bila cena kilovatne ure električne energije okoli 10 centov, je hiša ob milih in sončnih zimah porabila za okoli 25 do 30 evrov elektrike za ogrevanje – čez celo zimo, ne na mesec. V najbolj kruti zimi, ko ni bilo skoraj nič sonca in so bile nizke temperature, smo za ogrevanje porabili od 50 do 60 evrov električne energije. Pa v hiši nismo imeli nizkih temperatur, zaradi deklet je bilo v hiši okoli 21,5 stopinje.

Energetska poraba je tako majhna, da me ne skrbi nobena zima. Ne skrbijo me nizke temperature niti draženje energentov za ogrevanje.

Ste s sončno elektrarno energetsko samozadostni?

Mitja: Koncept energetske samozadostnosti v smislu, da ti ni treba biti priklopljen na električno omrežje, v tistem času ni bil niti ekonomičen niti ekološki, ker bi morali imeti zaloge baterij v kleti. Način, da se sončna elektrarna uporablja neposredno na ta način, da napaja hišo, je bil smiseln za koče, ki nimajo enostavnega dostopa do daljinskega električnega omrežja. Za druge je bilo bolj smiselno proizvedeno elektriko oddajati v omrežje in potem kupovati nazaj. Je pa samozadostna v smislu, da proizvedemo dvakrat več električne energije, kot jo naša hiška porabi za delovanje. Lahko rečem, da je še več kot samozadostna, proizvodnja električne energije zadošča za dve taki hiši.

Mojca: Še na en zorni kot sem se spomnila. Ves čas govoriš o hiški. Naša hiša je majhna, kompaktna, zato porabi manj energije.

Mitja: Načinov, kako se doseže ta varčnost, je več. Poleg tega, da je majhna – ampak spet ne premajhna, ravno prav velika je za naju in hčeri –, je gradnja kompaktna. To pomeni, da je majhne površine glede na volumen, enostavne oblike z velikimi steklenimi površinami, obrnjenimi na jug. Tako hiša veliko energije pridobi s sončno svetlobo. In seveda so tu zelo kakovostna okna in bogato izolirane stene. Zato je za ogrevanje potrebno zelo malo energije in še te tri četrtine pridobimo iz narave, to je s toplotno črpalko. Zato tako nizki stroški ogrevanja.

Hiša proizvede dvakrat več električne energije kot jo porabi za delovanje.

Vaša hiša je prva v družini Primus, iz katere so kasneje naši arhitekti razvili bogat nabor arhitekturnih zasnov za najrazličnejše potrebe in okuse stanovalcev. V zasnovi je veliko vaših idej. Kako je nastajala zasnova?

Mitja: To pa je že bolj tvoje področje, Mojca.

Mojca: Kar nekaj časa sva risala na milimetrski papir, risala sva stene, prostore. Predvsem sva izhajala iz tega, kaj res najbolj potrebuješ za življenje. Predvidela sva dve otroški sobi, čim manj neuporabnih površin, hodnikov, zaprtih prostorov, ki samo jemljejo prostor, in čim več prostorov, kjer smo vsi skupaj povezani, kot je velik odprt osrednji prostor. Ideja je bila, da se bomo v hiši zadrževali skupaj. Seveda se je upoštevala tudi Mitjeva želja po majhnosti in kompaktnosti. Vse to sva narisala na papir, prišla na sejem in z Lumarjem smo se tam takoj našli.

Mitja: Približno sva vedela, kako naj bi bila hiša videti. Potem nama je Lumar predstavil svojega arhitekta, ki nama je pomagal zasnovo narisati do konca, in že takoj za prvo različico, ki sva jo dobila, sva rekla: »Čudovito, gremo v akcijo!« Vesel sem, da je hiška, ki je bila leta 2008 pravzaprav zasnovana za naju, postala taka uspešnica. Ko se zdaj pelješ in vidiš podobno hišo našemu Primusu, si rečeš: »Poglej 'lumarco'«. Tako znan in priljubljen je postal ta model hiše. Postal je ponarodel izraz kot superge ali adidaske.

Vesel sem, da je hiška, ki je bila leta 2008 pravzaprav zasnovana za naju, postala taka uspešnica.

Zakaj sta se takrat odločila za Lumar?

Mitja: Gradnje sem se lotil kot perfekcionist, vrhunski športniki smo takšni. Raziskal sem ogromno literature, v tisku in na spletu, hodil sem na predavanja. Leta 2008 sem se na primer na ZRMK udeležil super predavanja o pasivni gradnji. Kolega je takrat gradil energetsko učinkovito hišo na drug način, ne z lesom. Saj je bila lepa, ni pa mi zaigralo srce. Potem sem videl sistem Lumarja, materiale, kako so sestavljene stene, in sem takoj vedel, da je to to. Na sejmu Dom leta 2008 sva potem obiskala ponudnike montažnih hiš. Presenečena sva bila, da stroka o tem že govori, medtem ko v praksi ponudniki niso imeli pravih rešitev. Bila sva kar razočarana, dokler nisva prišla do stojnice Lumarja. Videl sem že njihove rešitve na spletu in takoj smo se našli. Točno take hiše, kot sem si jo želel, je takrat Lumar nameraval množično graditi. Hitro smo vedeli, da smo za skupaj in da smo za akcijo, da skupaj zgradimo našo čudovito hiško, ki bo vzor energetsko varčne gradnje. Lumar je bil takrat daleč pred drugimi.

Mojca: Še danes se spomnim tistega dneva. Lumarjeva stojnica je bila tretja po vrsti, ki sva jo obiskala. Pri prvih dveh stojnicah sva bila zelo kratek čas, imela sva občutek, da jih to ne zanima. Potem sva se ustavila pri Lumarju, kjer sva dobila pravega sogovorca.

Mitja: To je bil začetek našega plodnega sodelovanja, rekel bi zgodbe o uspehu. To je hiša, ki je bila pred standardi in z rešitvami, ki še zdaj, po 15 letih, veljajo za napredne. Rekel bi, da je naša hiša večna, tudi za prihodnost, za najina otroka.

Rekel bi, da je naša hiša večna, tudi za prihodnost, za najina otroka.

Kako ste danes zadovoljni z videzom hiše? Se vam zdi enako sodobna kot ob vselitvi? Bi danes kaj spremenili?

Mojca: Notranjost je še vedno taka, kot je treba. Nobenih potreb po spremembah nimava. Morda bi zdaj izbrala malo večjo različico Primusa s kakim dodatnim metrom notranjosti. Ampak tudi taka, kot je, nam zadošča.

Mitja: Razmišljala si o tem, kaj bi naredila, če bi imela še tretjega otroka. Ampak zdaj, ko imamo Piota, bo mogoče to naš tretji otrok in ne bo več potrebe po dodatnih metrih hiške.

Mojca: Včasih razmišljam, da bi lahko kabinet, če bi bil malo večji, enkrat v prihodnosti spremenila v spalnico, da nama ne bi bilo treba hoditi po stopnicah. Ampak do tam je še daleč (smeh). Naši hiši nič ne manjka, vse je tako, kot mora biti. Shramba poleg kuhinje, kabinet za delo, garderobna soba … vse deluje. Čeprav se je z vidika gradnje in uporabnosti prostorov v teh letih veliko spremenilo, je naša hiša še vedno taka, da lahko rečem: »To je to«.

Mitja: Še vedno je hiša tehnološki biser. Z estetskega vidika je bilo nekaj sprememb v gradnji. Prišli so novi modeli oken, brez praga, drugačen parket, ampak nič ključnega za bivalno udobje. Čudovito se počutimo v njej. Preurejali bosta hčeri, njima bom dovolil, da si naredita po svoje, sam pa nimam nobenih potreb po spremembah.

Odprta zasnova kuhinje, jedilnega in dnevnega prostora.

Kaj pa funkcionalnost hiše?

Mojca: Nimamo česa spreminjati. Kako super je hiša, se je zlasti pokazalo v obdobju, ko smo bili zaprti doma. To je bil luksuz.

Mitja: Tako smo uživali.

Mojca: Sedežna garnitura je končno dobila svoj namen …

Mitja: … pa zunanja terasa. Veseli smo bili, da imam tak dom. Čas, ko smo bili prisiljeni zadrževati se doma, je bil pravzaprav najlepše obdobje v našem življenju. To so bile zame prve počitnice. Spočil sem se, užival, opazoval naravo, kako se že od marca naprej spreminja. Prej sploh nisem imel časa opazovati, kako se razpirajo popki!

Čas, ko smo bili prisiljeni zadrževati se doma, je bil pravzaprav najlepše obdobje v našem življenju. To so bile zame prve počitnice.

Mojca: Že od nekdaj smo radi doma. Že ko sta bili hčerki mlajši, sta vedno, kadar smo kam šli, rekli: »A moramo?« V času pandemije smo to samo še nadgradili in potrdili. Začeli smo bolj ugotavljati, kako uporabljamo hišo in okolico in kaj bi lahko še naredili.

Mitja: Najboljše je, ko od nekje prideš domov, in vidiš, kaj imaš in kako je čudovito.

Mojca: Odkar sva v tej hiši, sem v bistvu bolj zahtevna. Ne morem več iti kar kamorkoli na dopust, v kakršenkoli bivalni prostor. Tak način bivanja in udobja človeka res razvadi in je kar težko iti na slabše.

Mitja: Veš, kaj jaz opazim, ko nekam pridem? Da nimajo prezračevalnega sistema. To sva pozabila omeniti. Človek si misli, da je nepotrebno. Ampak to je tako čudovito, da imaš vedno prezračeno hišo, da ti ni treba o tem niti razmišljati. Stena je suha, nobene vlage, nobenega uničevanja in materialne škode.

Mojca: Nobenega občutka zatohlosti. To je tisto, kar drugje najbolj pogrešam, poleg udobne postelje. Dober zrak v prostoru.

Morda k udobju prispeva tudi les kot glavni material v montažnih hišah Lumar. Se vam zdi, da je bivanje v leseni hiši drugačno od take, zgrajene na klasičen način?

Mitja: Ne moreva zares primerjati, ker nimava izkušenj z drugačno gradnjo.

Mojca: V bistvu je les že sam po sebi – to ni nobena novost – material, ki je prijeten na dotik. Biti v bližini lesa, hoditi po lesenem parketu, daje topel občutek, mogoče sicer v podzavesti, ampak tega ne moreš spregledati. Midva sva se odločila, da bo povsod parket, razen mogoče pri vhodu, ker sva se zavedala, da bodo otroci ležali po tleh, na parketu.

Mitja: Kot sem rekel, meni je srce zažarelo, ko sem pri Lumarju videl ta način gradnje, s takimi materiali. Vesel si, da te obdajajo taki materiali, že samo to je dobro za zdravje. In zvočna izolativnost. Čista tišina v prostoru, če želiš slišati ptičke, pa odpreš okno.

Vas je v času gradnje, bivanja kaj presenetilo? Je bilo kaj takega, kar je preseglo vaša pričakovanja?

Mitja: Celotna izkušnja je bila zame presežek. Že sam proces od zasnove do pogovorov z Lumarjem, izvedbe, bivanja. Že to, da se hiška obnaša točno tako, kot smo izračunali, je zame presežek. Da na primer v mrzlih, meglenih, se pravi nič stopinjskih dneh, hiška potrebuje malo manj kot 1.000 vatov dogrevanja, kar naša toplotna črpalka zagotovi v nočnih osmih urah.

Mojca: Za prezračevanje sem že rekla, da je mene res navdušilo. Pa na primer to, koliko se hiša segreje pozimi, ko je dovolj sonca, zunanje temperature pa so pod ničlo. Neverjetno je, kako dobro hiša akumulira toploto sonca. Čeprav veš, kako bo, si vnaprej težko predstavljaš, kako super je.

Neverjetno je, kako dobro hiša akumulira toploto sonca.

Mitja: Všeč mi je, da na mrzle, ampak sončne dni, skozi velike steklene površine južne stene pride toliko toplote – nekaj čez 20 kilovatov –, da ne potrebujemo nič dodatnega ogrevanja. Dodatnih 1.000 vatov, ki sem jih omenil, velja za meglene dneve brez sonca. Ob sočnih dneh pa tudi pri nič stopinjah ni potrebe po dogrevanju. Meni je to čudovito, čeprav me ni presenetilo, ker sem to pričakoval. Ampak naša pričakovanja so bila v začetku visoka in pri Lumarju so jih povsem zadovoljili, lahko bi rekel presegli.

Mojca: Mislili smo, da bomo potrebovali napo, pa smo ugotovili, da je pravzaprav ne. Prezračevanje je tako dobro, da nikoli ni vonjav po kuhanju.

Mitja: Kot sem rekel, nimava izkušenj z drugačno gradnjo, ampak ko pridejo gosti in vidiš navdušenje, ko rečejo, kako čudovita je hiška in da bi radi nekoč tudi sami imeli tako, potem vidiš, kaj imaš.

Kuhinja s kuhinjsko napo, ki je zaradi dobrega prezračevalnega sistema ne bi potrebovali.

Kako pa sta v hiši zadovoljni hčeri?

Mojca: Občasno se zdaj, ko sta že toliko stari, 10 in 12 let, bolj zavedata, kaj imata. Začenjata razumeti in postajata hvaležni za okolico, dom. Vzgajava ju tudi tako, da razumeta varčnost, ekološkost. Verjamem, da bosta z leti še bolj ozaveščeni in bosta še bolj ponotranjili tak način in slog življenja.

Mitja: Vedno radi povesta, da sta zelo radi doma.

So bila v tem času potrebna kakšna popravila na hiši? Ste kdaj uveljavljali garancijo? Kakšna je bila odzivnost Lumarja?

Mitja: Ključnih popravil ni bilo. Malo je odstopila letvica na fasadi, to smo uredili v eni uri. Čez nekaj let bom moral zamenjati del lesa, ker sem ga med tlakovanjem dal malo preblizu. Za kaj resnega pa nismo nikoli potrebovali pomoči. Ni bilo treba, ker je tako kakovostno zgrajena. Za manjša popravila, ko ne veva točno, na koga se obrniti, pa pokličeva svetovalca pri Lumarju, ki ga imava v telefonskem imeniku, in on vse to reši.

Mojca: V času gradnje in po njej smo se z Lumarjem tako povezali, da se lahko na prijateljski ravni vse dogovorimo. Danes sem na primer dobila preblisk, da bi mogoče zunanjost malo nadgradili in sem takoj dobila kontakt pravih strokovnjakov. Jaz se ne spoznam in je super, če te kdo usmeri. Saj zunanjega arhitekta lahko najdeš na internetu, ampak meni je pomembno, da pri ideji sodeluje Lumarjev arhitekt. Pomembno mi je, da sledi temu konceptu, ki smo ga skupaj zasnovali.

Mitja: To bom prepustil kar Mojci. Pri meni je tako, da bi težko delal spremembe, ker mi je zdaj tako lepo in se bojim, da bi bilo slabše.

Zunanjega arhitekta lahko najdeš na internetu, ampak meni je pomembno, da pri ideji sodeluje Lumarjev arhitekt. Pomembno mi je, da sledi temu konceptu, ki smo ga skupaj zasnovali.

Se pa potrebe družine spreminjajo. Ali hiša zadovoljuje potrebe vaše družine tudi zdaj, ko sta hčeri že nekoliko starejši? Pričakujete, da bo tako tudi v prihodnosti?

Mojca: Hiša izpolnjuje vse naše potrebe, družinske in tudi poslovne, ker v hiši tudi delava. V tej hiši je prespalo že veliko gostov iz tujine – svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki, vrhunske trenerke, ki gostujejo pri nas, priznane mednarodne sodnice, prijatelji … in vedno so vsi navdušeni. Vsi vedno vprašajo tudi o gradnji, ko vidi certifikat, in vsakemu z veseljem razložim.

Mitja: Kolega, ki najema stanovanje na Švedskem, ki je prav tako zelo varčno, si na primer želi, da bi prišel tja in se z njegovim najemodajalcem pogovarjal o gradnji. Kar pa zadeva prihodnost, pa verjamem, da bo naša hiška izpolnjevala potrebe več generacij, potem jo bomo pa popravili, če bo treba. Znanje bomo imeli, partnerja tudi. Vesel sem, da si Lumar prizadeva ostati vodilno tehnološko podjetje, tako da imamo zanesljivega partnerja tudi v prihodnosti. To daje neko varnost tudi za naprej.

Vesel sem, da si Lumar prizadeva ostati vodilno tehnološko podjetje, tako da imamo zanesljivega partnerja tudi v prihodnosti. To daje neko varnost tudi za naprej.

Ali razvoj Lumarja spremljate še naprej? Kako ga vidite?

Mojca: Sledim Lumarjevi Facebook strani in redno spremljam objave. Velikokrat Mitji pokažem kakšno dobro ureditev. Spremljava tudi razvoj, tehnologijo, širitev sodelovanja s ponudniki z drugih področij. Pri zunanjosti sva se tudi že pogovarjala o električni polnilnici za takrat, ko bomo imeli električni avto.

Mitja: Moram priznati, da me estetski vidiki ne zanimajo toliko kot tebe, Mojca, po drugi strani pa smo mi tehnološko takrat naredili tako velik presežek, da me ni skrbelo, da bi v petnajstih letih v tehnološkem smislu kaj dosti zamudil. Občudujem pa certifikate in nagrade, ki jih Lumar prejema, in mu iz srca čestitam.

Medalje in nagrade družine Petkovšek, ki krasijo dnevno sobo v hiši.

Bi za konec želeli kaj sporočiti Lumarju ob njegovi 30. obletnici?

Mitja: Čestital bi mu za lepo obletnico. Ponosen sem, da sem bil del te čudovite zgodbe zadnjih 15 let. Želim, da ostane vodilno tehnološko podjetje na področju gradnje hiš in da bi še naprej tako lepo tudi sponzoriral in spodbujal športnike.

Mojca: … in razveseljeval družine.