Najprej vam čestitamo za nedavni zmagi na evropskem in svetovnem pokalu, kjer ste uspeli ugnati tudi precej mlajše tekmovalce. Kakšni so vaši načrti, pričakovanja?

Letošnja sezona se zame ni začela dobro. Na evropskem prvenstvu sem izpadel v kvalifikacijah, ampak se je potem pokazalo, da je bilo le začasno. Gre za nepredvidljivost našega športa, nekaj pa so naredili tudi vremenski pogoji. Po slabšem začetku mi je potem v začetku junija uspelo zmagati na tekmi evropskega pokala v Augsburgu, to formo pa sem prenesel še na uvodno tekmo svetovnega pokala v Pragi, kjer sem osvojil svojo dvanajsto zmago v svetovnih pokalih. Tako da sem kar zadovoljen z vsem, kar se dogaja zadnje dni. Tekma v Augsburgu je bila tudi neke vrste generalka, saj bo tam konec julija tudi svetovno prvenstvo.

 

Dobra popotnica za naprej torej.

V Augsburgu je prva umetna proga, narejena je bila za olimpijado leta 1972 v Münchnu še precej po principu reke, novejše proge so drugačne. Na tej “stari” progi pridejo bolj do izraza izkušnje in znanje veslanja po divjih vodah. Pomaga mi več kot 30 let izkušenj v tem športu in se mogoče lažje kosam z dosti mlajšimi tekmovalci.

 

Srebrni olimpijec Peter Kauzer. Foto: Jure Lenarčič.

 

V profesionalnem športu ste že dolgo. Boste še dolgo vztrajali?

Dolgoročni načrt je vztrajati vsaj še do leta 2024, ko bodo v Parizu poletne olimpijske igre. Naredil bom vse, da se bom uvrstil med nastopajoče, vendar zaenkrat še ne vemo, kdo to bo. Slaba stran našega športa je, da gre lahko na olimpijske igre v tej kategoriji samo en športnik na državo, konkurenca pa je iz leta v leto težja. Ampak verjamem, da se mi bo uspelo uvrstiti na svoje pete olimpijske igre in si bom tam prizadeval izboriti še eno kolajno. Je pa res, kot ste omenili, da nisem več med najmlajšimi. Starostna meja se sicer viša, bodo pa to gotovo zadnje olimpijske igre v moji karieri. Po tem bom pa še videl, kaj mi bo dopuščalo zdravje. Morda bom podaljšal še sezono ali dve, potem bom pa že v štiridesetih in se bom raje posvetil družini in uživanju v novem domu.

 

Slovenija se v tej disciplini res lahko pohvali z vrhunskimi dosežki, tudi sami ste omenili, da je konkurenca močna. Kje vidite razlog za to? Imamo dobre naravne pogoje za vzgojo kajakašev?

Vzgoja je pomembna, ampak v prvi vrsti se mi zdi, da imamo tisti, ki se odločimo za ta šport, res ljubezen do njega. Pri meni je bilo enako. Že od nekdaj sem užival v vodi, to mi je bilo nekako tudi položeno v zibelko. Tudi moj oče je bil vrhunski kajakaš in ko smo šli na morje, smo vedno imeli s sabo čoln. Tako da me je kar potegnilo, vzljubil sem ta šport. V bistvu je to kot neka igra z vodo. Ko ugotoviš, da je treba delati z vodo, ne proti njej, in poskusiš izkoristiti vse njene potenciale, potem pridejo vrhunski rezultati. Slovenija je majhna država, ampak imamo tisti crème de la crème, ne samo v našem športu, tudi v ostalih disciplinah. Mogoče nimamo ogromno izbire, ampak tam, kjer smo prisotni, smo pa zelo visoko v svetovnem merilu in prav je tako.

 

Ko ugotoviš, da je treba delati z vodo, ne proti njej, in poskusiš izkoristiti vse njene potenciale, potem pridejo vrhunski rezultati.

 

Zase lahko tudi rečem, da sem trmast tip človeka in če slišim, da se nečesa ne da, se bom še bolj trudil dokazati, da se da. V prvi vrsti sam sebi. Če pobrskam po spominu, smo bili v našem športu v zadnjem desetletju ena izmed najuspešnejših panožnih zvez v Sloveniji. Morda je razlog tudi v tem, da naša disciplina finančno ni tako dobro podprta kot na primer nogomet ali košarka, zato ti ne preostane drugega, kot da narediš vse, da bi bil najboljši. Vesel sem, da mi je uspelo in da še kar lahko dosegam vrhunske rezultate.

 

Je morda k uspehu prispevalo tudi to, da je Slovenija vodnata dežela, da ima primerne reke? Kje ste vi trenirali?

To, da sem lahko treniral na rekah, je bil mogoče eden plusov pri mojih začetkih. Danes mladi veslajo bolj na umetnih progah. Moj oče je bil trener in nas je vozil po vseh slovenskih rekah in tudi okoliških po Italiji, Avstriji. Preveslali smo tisoč in eno reko. Tako se srečaš z milijon možnostmi, iz katerih se učiš, in lahko spoznaš vse lastnosti vode. Na nek način se naučiš brati vodo in je potem dosti lažje, ko prideš na vrhunski nivo. Meja med vrhunskostjo in povprečnostjo je zelo majhna, pomembno je vse. Če pa daš vse to skupaj, od napornih treningov do občutka za vodo in podporo okolice, se sestavi v lep mozaik.

 

Glede na to, da že od mladih nog trenirate po slovenskih rekah, ali na njih opažate vpliv podnebnih sprememb? Kajakaška zveza opozarja, da postajajo treningi ob vse pogostejših poplavah in sušah oteženi.

To je velik problem povsod po svetu. Poletja so zelo vroča, sušna, pozimi ni več toliko snega, kot se ga spomnimo iz otroških let. Opazno je, da se ozračje segreva, in nujno je, da se začne delati na tem. Tudi zato so zdaj umetne proge, da nismo odvisni od vodostaja rek in suš. Ampak na žalost v Sloveniji nimamo veliko možnosti, imamo le Tacen, Solkan je primerna proga bolj za mlajše kategorije. Poleti, ko ni veliko vode, je to zelo velik problem, in ker smo v Tacnu odvisni od elektrarne, ni veliko možnosti za trening. Morali se bomo začeti zavedati okoljskih problemov in resnično delati na tem, sicer bo šlo samo še na slabše. Navsezadnje je voda vir življenja, z njo je treba skrbno delati.

 

Foto: Jure Lenarčič.

 

Z namenom opozarjanja na podnebne spremembe ste pred kratkim s kolegoma Andražem Vehovarjem in Benjaminom Savškom zasadili lipe ob tacenski progi. Menite, da smo Slovenci dovolj ozaveščeni o tem problemu? Si tudi v zasebnem življenju prizadevate zmanjšati škodljive vplive na okolje?

Mislim, da čedalje bolj. Ljudje sami vidijo spremembe v okolju. Zdi se mi, da je tudi koronakriza, ko smo bili zaprti vsak v svoj konec, prispevala k temu. Ko vidiš, da ti nekaj manjka, začneš bolj razmišljati. Spomnim se, da toliko ljudi, kot sem jih takrat srečeval na sprehodih po naravi, prej nisem videl. Mislim, da se ljudje čedalje bolj zavedajo tega, da nam je narava dana in da ni dobro posegati vanjo, saj bomo občutili škodo. Sam si seveda zelo prizadevam ohranjati naravo. Lahko so to že drobna dejanja, da ne mečemo odpadkov, ne kurimo v naravi. Če pogledam Savo doma v Zasavju, lahko rečem, da si je narava opomogla. Včasih, ko je še deloval rudnik, so bila drevesa ob Savi požgana. Danes je obrežje zeleno, voda je bistrejša. Nekaj pa lahko naredimo tudi s tem, da smo racionalni potrošniki, da kupujemo stvari, ki ne škodijo okolju, in ne pretiravamo pri nakupih, da se potem stvari meče stran. Upam tudi, da smo s postavitvijo lip v Tacnu vsaj delček, čeprav zelo majhen, prispevali k zavedanju okoljskih problemov.

 

Mislim, da se ljudje čedalje bolj zavedajo tega, da nam je narava dana in da ni dobro posegati vanjo, saj bomo občutili škodo. 

 

Vaša športna kariera je vsem na očeh. Kakšen pa je Peter v zasebnem življenju? Kaj najraje počnete v prostem času, kolikor ga imate?

Najraje preživljam čas z družino, z ženo in hčerko. Kadar zelo veliko potuješ, je najlepše priti domov med svoje bližnje in prijatelje. Komaj čakam, da z družino preživljamo skupne trenutke, doma med štirimi stenami ali v naravi. Zdaj je hčerka začela veslati, tako da imava še eno skupno točko. Skupaj greva v čoln in se zabavava.

 

Torej vam je dom zelo pomemben.

Zelo. Mislim da si mora vsak ustvariti prostor, kamor se rad vrne. 

 

Pred kratkim ste se odločili, da si zgradite nov dom. Je mogoče to povezano z razmišljanjem o zaključku vaše tekmovalne kariere?

Že od nekdaj sem imel željo, da bi živel v hiši, saj sem celo življenje živel v bloku. Veliko mi pomeni, da imaš mir, zasebnost, da lahko odpreš vrata in si zunaj na terasi ali vrtu. Idejo sem imel že pred leti, ampak sem se potem odločil, da še malo počakamo. Med pandemijo pa se je ta želja v meni še povečala, saj sem zelo rad v naravi. Zelo sem vesel, da se mi bo zdaj želja uresničila.

 

Podpis pogodbe s podjetjem Lumar.

 

Tudi mi smo veseli, da ste se odločili dom ustvariti z nami. Kaj vas je pa prepričalo, zakaj ravno Lumar?

Hiša, ki smo jo izbrali, je bila idealna za to, kar potrebujemo mi trije in naš muc in ptiček. Poleg tega nas je navdušil tudi Lumarjev profesionalizem, to, da ti ponudijo roko, če česa ne veš, ti pomagajo oziroma ti zelo olajšajo stvari. Že pri sami izbiri, pri načrtovanju te opozorijo, na kaj moraš biti pozoren, na kaj lahko vplivaš in na kaj ne. To mi veliko pomeni, saj zaradi odsotnosti nimam veliko časa načrtovati, iskati materialov, izvajalcev. Ravno zato sva se z ženo odločila za hišo na ključ. Na ta način lahko prihranim nekaj stresa, čas pa izkoristim za kaj drugega. Najbolj mi je bila všeč cela Lumarjeva zgodba, od izvedbe, dizajna. Gledal sem tudi druge ponudnike, ampak me je ves čas vleklo k Lumarju.

 

Glede na to, kako pomembna vam je narava, ali je morda na vašo odločitev vplivala tudi naša zaveza trajnostnemu razvoju?

Tudi. Vem, da Lumar daje velik poudarek načelu Zero Emission Living (bivanje brez emisij). Mislim, da bi morali vsi tako delati za prihodnost. Tudi s tega vidika smo si z Lumarjem blizu, imamo neko skupno vizijo.

 

Vem, da Lumar daje velik poudarek načelu Zero Emission Living (bivanje brez emisij). Mislim, da bi morali vsi tako delati za prihodnost. Tudi s tega vidika smo si z Lumarjem blizu, imamo neko skupno vizijo.

 

Nam lahko zaupate, katero hišo ste izbrali?

Izbrala sva hišo Kaja-D 120. Odločala sva se sicer med Primusom in Kajo, všeč nama je klasičen izgled, na koncu pa je prevladala razporeditev prostorov. V osnovi nisva želela prevelike hiše. Hči bo enkrat odrasla, takrat bova sama v hiši in ne bova potrebovala 200 m2. Tudi pri tem moraš biti racionalen. V hiši potrebujemo spalnico, veliko časa preživimo skupaj v dnevnem prostoru, zato nam je ta soba pomembna. Všeč nama je bila odprtost spodnje etaže, res je bilo idealno.

 

Hiša Lumar Kaja-D 120, ki si jo je izbral Peter Kauzer z družino.

 

Ste se morda mogoče odločili tudi za sončno elektrarno? Je sploh možna na vašem območju?

Imamo namen zaprositi za sončno elektrarno, je pa trenutno težava z električnim omrežjem. Vem pa, da nam izbrana hiša to omogoča in je že vse pripravljeno, v najini hiši bodo že vgrajeni priključki. Morali bomo samo še zaprositi za postavitev domače sončne elektrarne in takoj, ko bo možno, bomo to naredili.

 

Se spomnite še česa, kar vas je prepričalo?

Všeč nama je bilo tudi to, da čeprav gre za tipsko hišo, lahko še vedno določene stvari prilagodiš. Tudi midva sva v spodnjem dnevnem prostoru dodala veliko kotno okno, saj nama je všeč svetel prostor, tako boljše zadiha. In glede na to, da ima hči zdaj v stanovanju v bloku majhno sobo, sva njeno sobo želela povečati. Notranje stene smo nekoliko prestavili, da bo imela dovolj prostora in zasebnosti.

 

Všeč nama je bilo tudi to, da čeprav gre za tipsko hišo, lahko še vedno določene stvari prilagodiš.

 

Kakšen je bil ta postopek prilagajanja? Ali je bilo sodelovanje z Lumarjem dobro? Ste imeli svojega arhitekta?

Svojega arhitekta nismo imeli, veliko smo se pogovarjali z Gašperjem (op. av. Fistravec, Lumarjev prodajni svetovalec). Res lepo nam je vse razložil, kako bo potekalo, kaj se da narediti ali spremeniti, in nam svetoval. Bili smo tudi v vzorčni hiši, to mi je tudi všeč pri Lumarju. Tam dejansko dobiš dobro predstavo, saj si na računalniku oziroma na slikah določene stvari težje predstavljaš. Gašper nama je že na začetku zelo pomagal z nasveti. Poslala sva mu najine ideje in skupaj smo prišli do želene hiše. Verjamem, da ga bom lahko brez problema kadarkoli poklical tudi v prihodnje, če bom kaj potreboval. Je pa res, da se poznava že od prej. Tudi Gašper je bil športnik, veslač, ve, kaj potrebujemo športniki in nam je lažje svetoval.

 

Kdo je bil pa glavni odločevalec pri izbiri hiše?

To je bila skupna odločitev naju z ženo. Hči je najbolj vesela, da bo imela večjo sobo, in sva jo že s tem kupila. (smeh)

 

A je v vaši hiši kaj izrazito vašega? Ste mogoče predvideli poseben prostor za trening?

Gotovo bomo nekaj naredili v spodnji sobi, kjer je po načrtu predviden kabinet. Kaj bo to, se še pogovarjamo, ampak športno kolo ali kaj podobnega bo gotovo, saj sem športnik po srcu in po duši. Po drugi strani imamo pa zelo blizu tudi hrib in gremo lahko kadarkoli v naravo. Le vitrine s kolajnami pa po vsej verjetnosti v hiši ne bo. Ko sem osvojil olimpijsko kolajno in so me spraševali, kje jo bom imel, sem rekel, da je ta kolajna shranjena v srcu. Sem tak tip človeka, ki se nerad hvali ali kaže, kaj vse je osvojil. Mislim, da moraš vedno ohraniti neko ponižnost in spoštovanje do drugih. Konec koncev smo vsi enaki in vsak naredi tisto, kar ima možnost narediti.

 

 

Morda že veste, kaj boste počeli po zaključku tekmovalne kariere?

Zelo rad bi ostal v športu, ker je meni tako veliko dal in bi z veseljem dal nekaj nazaj mlajšim generacijam. Če bo možnost, da postanem trener, bom to z veseljem sprejel. Ali bo to v Sloveniji ali v tujini, pa je drugo vprašanje. Najraje bi ostal doma v Sloveniji. Še vedno je Slovenija moja država in ta država me je vzgojila v športnika.

 

Tudi vaš dom bo tu.

Seveda. Športniki zelo veliko hodimo po svetu, ampak v bistvu bolj kot si po svetu, bolj vidiš, kako dobro je pri nas. Če bo le možnost, da ostanem v tem športu v Sloveniji, bom ostal. To tudi najbolj poznam in bi lahko delil naprej. Je pa res, da zdaj, ko sem še aktiven, dobivam ponudbe iz tujine, ampak zaenkrat me še to ne mika. 

 

Gradili boste v času, ko bodo potekala tekmovanja in boste verjetno še vedno precej odsotni. Iz zgodbe Maše in Denisa Šketako spoznavamo, da tudi gradnja montažne hiše zahteva sodelovanje kupca. Bo vaš postopek gradnje morda kaj prilagojen?

V bistvu se še ne zavedam dobro, kaj vse me še čaka, ampak ravno zato sva se odločila za hišo na ključ, ker od kupca zahteva najmanj angažmaja. Nisem strokovnjak za gradnje hiš, ampak zaupam strokovnjakom in že na začetku sem Lumarju povedal, da ne bom imel časa iskati materialov, izvajalcev in podobno. Zato mi je še pomembneje, da pri njih lahko dobim vse na enem mestu. Imam tudi srečo, da je moja reprezentančna kolegica diplomantka arhitekture in lahko tudi njo vprašam za kak nasvet. Tudi žena bo prevzela veliko nalog, tako da ne bo problema, ko mene ne bo tu. Z današnjo tehnologijo pa bova lahko tudi preprosto povezana ne glede na to, kje bom, in se bova lahko skupaj odločala. Če to ne bo možno, pa ji povsem zaupam. V času glavnega sestanka bo tudi konec tekem. Med tekmami skušam odklopiti vse ostale stvari, po svetovnem prvenstvu konec julija, pa bom imel več časa. Tako da se je tudi časovno lepo uskladilo s sezono.

 

Nisem strokovnjak za gradnje hiš, ampak zaupam strokovnjakom in že na začetku sem Lumarju povedal, da ne bom imel časa iskati materialov, izvajalcev in podobno.

 

Časovnica ustvarjanja novega doma je prilagojena vašemu koledarju.

Na nek način res in to je super.

 

Se že veselite novega doma?

Če bi se lahko, bi se že jutri vselil (smeh). Ampak po drugi strani je pa še boljše, ker bomo ves čas poleg, morali bomo vložiti svojo energijo. Potem še bolj ceniš to, kar zgradiš. To je tako kot v športu - več ko vložiš, toliko bolj ceniš rezultat, ko se ti vložek enkrat obrestuje.