Želja, da bi prišla na vrh, je bila Janji Garnbret že od nekdaj zelo naravna. Kot otrok je preplezala vse, tudi podboje v domači hiši, danes pa je nepremagljiva na športnih plezalnih stenah. To ji je prineslo številne medalje, med njimi je še sveže olimpijsko zlato iz Pariza. Vendar pa zmage niso njena glavna motivacija, naprej jo žene neskončna možnost napredka, in to živi na vsakem treningu, vsak dan. Po olimpijski zmagi pa je pripravljena tudi na nov projekt, to je izgradnja novega doma, in ponosni smo, da se je to pot odločila »preplezati« z nami.

Najprej bi vam radi predali čestitke v imenu vseh Lumarjevcev za še relativno svežo zmago na olimpijskih igrah v Parizu! To je vaše že drugo olimpijsko zlato. So bili občutki ob zmagi letos drugačni kot v Tokiu?

Hvala! Občutke, ki sem jih imela ob drugem olimpijskem zlatu, je zelo težko opisati. Seveda sta tu sreča in veselje, hkrati pa sem se iskreno počutila, kot da je z mene padlo veliko breme. Mislim, da bo, ko bo minilo še nekaj časa in bo priložnost za pravi razmislek, oživelo še nekaj misli o obeh izkušnjah.

Kaj pa priprave, vaša pričakovanja v Parizu? Pričakovanja javnosti so bila zaradi vaših uspehov vsekakor visoka. Ste to čutili kot pritisk ali spodbudo?

Pritisk je bil prisoten tako v Tokiu kot Parizu, vendar na različne načine. Vsekakor je bil Pariz nova in drugačna izkušnja, ki jo zelo cenim tudi za v prihodnje, saj vsakič, ko greš skozi nekaj težkega, to zgradi tvoj značaj. Ko pogledam nazaj, lahko rečem, da sem res ponosna nase in na to, kaj mi je uspelo. Obenem pa je to opomnik, da nikoli ne smemo misliti, da smo doživeli vse ali da točno vemo, kaj lahko pričakujemo.

Na letošnjih olimpijskih igrah je bilo veliko čustvenih doživetij tudi na podelitvah. Kar pri nekaj športnikih na stopničkah ni bilo čutiti stroge tekmovalnosti, ampak bolj podporo, iskreno veselje nad dosežki sotekmovalcev. Tudi pri vama z drugo uvrščeno Brooke Raboutou je bilo tako. Ste imeli tak občutek, je bilo v Parizu kaj drugače?  

To je plezanje v vsej svoji lepoti. Plezalna skupnost je bila od nekdaj močna in iskreno upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnje. Seveda je vsak zase posameznik in s tem na neki način drugačen, toda občutek povezanosti je nekaj, kar moramo ceniti. Spomnim se, da mi je Brooke med balvanskim plezanjem v polfinalu rekla: »This is the Olympics, baby,« kar kaže na to, kako sva uživali v tekmi. Letos je prišla na priprave tudi v Slovenijo, skupaj sva preživeli kar nekaj časa in zgradili odnos, ki presega tekmovanja. Je pravo prijateljstvo in ne bi mogla biti srečnejša, da je z mano končala na stopničkah. Mislim, da je nekaj čarobnega v tem, kako treniramo v Sloveniji.

Ko vas opazujemo na tekmovanjih, je videti, da stene obvladujete kot za šalo, skoraj brez napora. Kje črpate energijo, da vsako tekmo odplezate na 100 %?

Ko vidite nekoga, da nekaj počne brez napora, se morate zavedati, da je potrebno veliko trdega dela, predanosti, treninga, da pridete do točke, ko se vse zdi brez truda in kot za šalo (smeh). Da je stvar videti enostavno, je še vedno le iluzija navzven. Če bi bilo tako enostavno, bi to tako počeli vsi, saj smo na tekmovanjih najboljši športni plezalci na svetu. Moja motivacija je vedno napredek, ne rezultat. Vsak dan se želim izboljšati, k temu stremim na treningih in ti majhni koraki ti dajo samozavest, da na tekmovanjih nastopiš po najboljših močeh. Zavedanje, da na treningih ne bi mogla dati več od sebe, mi daje veliko samozavesti, ko grem na tekmo. Če bi imela v ozadju občutek, da bi lahko naredila več, bi bil že ta občutek lahko dovolj, da ne izkoristim svojega potenciala.

Moja motivacija je vedno napredek, ne rezultat. Vsak dan se želim izboljšati, k temu stremim na treningih in ti majhni koraki ti dajo samozavest, da na tekmovanjih nastopiš po najboljših močeh.

Poleg dveh zlatih olimpijskih medalj ste tudi svetovna prvakinja v športnem plezanju, pohvalite pa se lahko tudi s številnimi drugimi dosežki. Je lahko seči še višje? Kaj so vaši cilji za naprej?

Kot sem že omenila, na plezanje ne gledam na tak način, skozi prizmo zmag. Ne ciljam samo na zmage, kar me žene naprej, je ta neskončna možnost napredka. Verjamem, da tudi zato po vseh teh letih in tekmovanjih na tekmah svetovnega pokala še vedno tako uživam. Če bi me osrečevale samo zmage, sem prepričana, da bi izgorela čez zadnja leta. Če pa gledam na zmage kot rezultat trdega dela in napredka, je tekmovalno plezanje zelo zabavno in zabavam se že kar nekaj let (smeh).

Ali plezate tudi po naravnih plezališčih? Ali vaši cilji vključujejo tudi kakšno alpinistično smer? Imate mogoče ugledano kakšno alpinistično smer?

Da, vsekakor je super, da plezanje ponuja veliko tudi zunaj tekmovalnega polja. Od olimpijskih iger naprej veliko plezam v naravnih skalah in zelo uživam. Medtem ko mi izkušnje in sposobnosti pridejo prav pri športnem plezanju in balvanskem plezanju v skali, pa mi na alpinističnih smereh popolnoma manjka izkušenj.

Mogoče boste lahko katero od njih kdaj preplezali skupaj z našim direktorjem Markom Lukićem, saj vas z njim povezuje ljubezen do plezanja. 

Marko je bil nekoč eden najboljših slovenskih plezalcev in zavezati se z njim na vrv za alpsko steno bi bila lepa izkušnja. Kdo ve, mogoče pa kdaj preplezava katero od smeri na Triglav (smeh). Zaenkrat se sicer bolj vidim v tem, da meje premikam v skali kot v gorah, a kdo ve, stara sem šele 25 let, tako da mi je ostalo še veliko časa (smeh). Bomo videli, kam me bo pripeljala strast do plezanja.

Z Lumarjem pa vas povezujejo tudi številne druge vrednote. Kako vi vidite Lumar, kaj vas je pritegnilo pri znamki?

Lumar sem spoznala predvsem prek Marka in moje dojemanje je, da zdaj v gradnjo Lumarjevih hiš vlaga enako strast in ljubezen do detajlov, kot je to počel prej v plezanju. Posledično morajo biti hiše kar dobre (smeh). Šalo na stran, življenje je tako osebna tema, da razumem vsakogar, ki ne želi ogroziti pričakovanj glede kraja, ki mu reče dom, s slabo izbiro. Vključno z mano. Če k temu dodam še svojo močno zavest o vplivu na okolje, je bila odločitev za sodelovanje z Lumarjem naravna. Tako kot pri mojem plezanju, kjer so natančnost, tehnika in izvedba ključnega pomena, tudi Lumar postavlja visoke standarde pri gradnji domov z napredno tehnologijo. Ta zagotavlja, da gresta maksimalno bivalno udobje in trajnostno življenje lahko z roko v roki. Z zlato medaljo na olimpijskih igrah sem zaključila eno letošnje poglavje in dosegla glavni cilj – zdaj sem pripravljena na drugačen tip projekta in komaj čakam, da vidim svoj dom brez emisij.

Tako kot pri mojem plezanju, kjer so natančnost, tehnika in izvedba ključnega pomena, tudi Lumar postavlja visoke standarde pri gradnji domov z napredno tehnologijo.

Skupaj sodelujemo v iniciativi, v okviru katere bomo do leta 2027 skupaj posadili 4.000 dreves po vsej Sloveniji. Prvih 1.000 dreves smo skupaj pogozdili v začetku leta na Krasu, na terenu, poškodovanem v velikem požaru. Zakaj se vam zdi pomemben tak projekt?

Mislim, da je sajenje dreves pomembno z več vidikov. Prvič, poskrbeti moramo za svoj ogljični izpust in s sajenjem dreves in skrbjo za sadike v prihodnje vsaj majhen del vračamo okolju. Drugič, mislim, da s tem pošiljamo pomembno sporočilo mlajšim generacijam, da odraščajo v okolju, kjer je skrb za naravo ena od prioritet. Zato me veseli, da se nam pri sajenju dreves pridružijo mladi iz osnovnih šol in skupaj preživimo nekaj več ur zunaj. In tretjič – to je povezano predvsem z lanskim projektom, ko smo posadili drevesa na Krasu – čutim, da imamo odgovornost, da združimo moči in pomagamo tam, kjer je pomoč najbolj potrebna. Kras po lanskih grozljivih požarih nujno potrebuje posebno pozornost.

Za nas ima pogozdovanje poseben pomen, saj lahko tudi na simbolni ravni pokažemo trajnostno lastnost lesa, ki je zelo pomemben v trajnostni leseni gradnji. Les kot gradbeni material pa cenite tudi sami, kar ste pokazali z izborom inovativnega in večkrat nagrajenega masivnega lesenega sistema iQwood za vaš novi dom, ki ga boste gradili skupaj z nami. Zakaj ste se odločili za iQwood? Vam je pomembna trajnostna gradnja?

Ni treba veliko raziskovati, da bi ugotovili, da je gradbena industrija velik vir izpustov CO₂, večinoma v povezavi z betonom in jeklom. Les se zdi očitna rešitev na več ravneh, v Sloveniji še bolj kot v drugih državah. Že samo to, da je les zrasel in bil predelan tukaj v Sloveniji, preden bo postal del moje hiše, je zelo smiselno. Če dodam še dejstvo, da so hiše iz lesa znane po tem, da je počutje v njih boljše, mislim, da ostalih razlogov niti ne potrebujem ... 

Bo vaša hiša v čem posebna? Bo v njej morda prostor za balvansko steno?

Veste, dejansko sem razmišljala o tem, da bi imela steno (smeh). Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost, a za zdaj, ko je trening tako velik del mojega življenja, dejansko uživam v tem, da ločujem plezanje in dom.

Že samo to, da je les zrasel in bil predelan tukaj v Sloveniji, preden bo postal del moje hiše, je zelo smiselno. Če dodam še dejstvo, da so hiše iz lesa znane po tem, da je počutje v njih boljše, mislim, da ostalih razlogov niti ne potrebujem. 

Ali poznate kake druge trike, da lahko hiše izkoristimo za plezalni trening? Brali smo, da ste kot otrok doma radi plezali po podbojih.

Med odraščanjem sem pa res preplezala vse. Želja po tem, da bi prišla na vrh, je bila zame vedno zelo naravna. Toda glede na to, da je zdaj toliko plezalnih dvoran, je morda bolje, da poskusite tam, so boljše igrišče. Sem prepričana, da tako ne boste izgubili tiste otroške plati v sebi, ki si še vedno želi plezati po podbojih (smeh).

Že veste, kje v hiši bodo imele mesto medalje, pokali?

Zagotovo bo v hiši posebno mesto za dve olimpijski medalji. Morda bo tam tudi nekaj drugih, vendar bo težko najti prostor za vse ... (smeh.)

Za konec vam želimo še naprej veliko uspehov in čim več prijetnih trenutkov v objemu vašega novega doma!

Hvala! Se veselim vsega lepega, ki prihaja.

Si tudi vi želite ustvariti dom v trajnostni montažni hiši? Posvetujte se z našimi strokovnjaki, ki vam bodo pomagali do sanjskega doma, obiščite pa tudi našo vzorčno hišo v Dragomlju in začutite način gradnje Lumar.