Družinske hiše so se v zadnjih dveh desetletjih precej spremenile. Na videz so precej drugačne od hiš, ki smo jih v Sloveniji gradili v drugi polovici prejšnjega stoletja, a to ni niti edina niti najbolj pomembna sprememba. Pri gradnji je že nekaj časa v ospredju njihova energijska učinkovitost, v zadnjih desetletjih pa tudi širša tema trajnostne gradnje. Sodobna zasnova trajnostnih hiš se je vsaj pri montažnih hišah že dodobra uveljavila. Čeprav je morda na prvi pogled videti, da arhitektura pri tem ni pomembna, saj se trajnostna načela bolj kot z dizajnom povezujejo s tehnologijo, je resnica daleč od tega. Trajnostna gradnja se začne s trajnostno zasnovo hiš.
Kaj pravzaprav pomeni trajnostna gradnja? Definicije se, odvisno od vira, nekoliko razlikujejo, a imajo vse isti imenovalec. Opredeljujejo pristop k načrtovanju, gradnji in upravljanju stavb, ki upošteva okoljske, socialne in ekonomske vidike ter si prizadeva za dolgoročno vzdržnost. Cilj je zmanjšanje negativnih vplivov na okolje, varčevanje z viri, ustvarjanje zdravih in udobnih prostorov ter spodbujanje družbene odgovornosti. Sodobna trajnostna hiša mora biti načrtovana tako, da v celoto združi vse tri vidike, ne da bi pri tem enega izpostavljala na račun drugega.
Del trajnostne gradnje je morda javnosti bolj znana zelena gradnja, ki poudarja uporabo do okolja prijaznih praks in materialov. Zelena gradnja vključuje uporabo obnovljivih virov energije, učinkovito rabo energije, vode in virov, uporabo naravnih in recikliranih materialov, izboljšano kakovost notranjega okolja, minimalno onesnaževanje ter skrb za biotsko raznovrstnost.
»Vem, da Lumar daje velik poudarek načelu Zero Emission Living (bivanje brez emisij). Mislim, da bi morali vsi tako delati za prihodnost. Tudi s tega vidika smo si z Lumarjem blizu, imamo neko skupno vizijo.« - Peter Kauzer o odločitvi, da svoj dom ustvari v hiši Lumar
Trajnostna gradnja je širši pojem od zelene gradnje v smislu, da poleg okolja vključuje tudi socialni vidik. Pri zasnovi tako upošteva tudi dobro počutje ljudi, povezanost med člani družine in s soseščino ter jim omogoča uživanje vseh prednosti trajnostnega bivanja.
|
Trajnostnost je pri Lumarju vgrajena v genski zapis. Začne se že z načrtovanjem hiš, proizvodnjo, gradnjo in kasneje med bivanjem. Kako pri Lumarju skrbimo za trajnostni razvoj, preberite v intervjuju z vodjo trajnosti in razvoja Natašo Teraž Krois. |
Energetska učinkovitost hiše ne pomeni nujno trajnostne hiše, je pa njen nujni del. Ko govorimo o trajnosti, tako niso dovolj le dodatna toplotna izolacija, zagotavljanje minimalnih toplotnih izgub in vgradnja tehnološko dovršenih hišnih sistemov, temveč gre za širok koncept vidikov, ki zasledujejo tri glavne cilje: energijo, vpliv na okolja in bivalno ugodje.
Pomemben vidik trajnostne gradnje je ozaveščanje do okoljske odgovornosti in dobrega počutja v stavbi, pri čemer je treba zagotoviti svež, kakovosten zrak, akustične zmogljivosti stavbe, dnevno svetlobo, toplotno udobje. Drug trajnostni princip je ohranjanje zelene pokrajine, nega urbanega okolja, skrb za to, kako delamo z vsemi zunanjimi površinami in kako zgradbe vplivajo na zunanje okolje. Velja vodilo, da je treba graditi odporne in prilagodljive strukture, ki bodo podaljšale življenjski cikel hiše. Pomembno je tudi, da je stavba dobro povezana z okolico. Cilj je doseči čim višjo kakovost zgradbe s čim manjšo porabo in vplivom na okolje pri visoki kakovosti uporabe in to stanje dolgoročno vzdrževati.
Strokovnjaki, ki so oblikovali smernice za trajnostne stavbe, so proces gradnje razdelili na več faz, prva od njih je trajnostna arhitektura, ki vključuje pripravo projekta in načrtovanje. Ta je ključna, saj predstavlja temelj vseh nadaljnjih faz. Arhitekti pogosto pravijo, da je trajnostna arhitektura kompromis vsega prej naštetega, saj v ospredju niso več le oblika hiše, njena velikost in videz, temveč celostno načrtovanje, rezultat tega pa je hiša, ki zadosti vsem zahtevam.
Ali to pomeni, da trajnostna arhitektura bolj kot uporabnika, v ospredje postavlja okoljski in energijski vidik, manjši ogljični odtis? Se mora uporabnik oziroma graditelj zaradi tega odpovedati svojim željam in potrebam? Nikakor ne. Graditelju se praktično ni treba odpovedati ničemur, zagotovo pa lahko že v procesu načrtovanja ugotovi, da mu prinaša velike koristi in več udobja.
»Ko sva se odločala za hišo, sva dajala velik poudarek temu, da bi čim manj obremenjevala okolje. Zelo sva bila nagnjena k ekologiji, ohranjanju narave. Želela sva na svoje, sva pa vedela, da bova s tem dodatno obremenjevala okolje. Razmišljala sva o tem, da bi čim manj onesnaževala naravo, že s samo gradnjo hiše, z vgrajenimi materiali. In tudi kasneje, da bi z njeno uporabo, življenjem v hiši, in še kasneje z njeno razgradnjo, povzročala čim manj škode.« - Mitja Petkovšek in Mojca Rode
Trajnostna arhitektura za ponudnike pomeni, da je načrtovanje postalo bolj zahtevno in kompleksno, od arhitektov zahteva več in nova znanja. V načrtovanje morajo biti že v zgodnjih fazah vključeni tudi drugi strokovnjaki, ki prispevajo svoj del h končnemu rezultatu. Zato je zelo pomembno, da graditelji izberejo arhitekte, ki imajo izkušnje s trajnostno arhitekturo. Ena od Lumarjevih prednosti je zagotovo ta, da naši arhitekti poznajo sistem trajnostne montažne gradnje, tehnologije in možnosti, hkrati pa lahko neprestano sodelujejo in se dopolnjujejo z drugimi strokovnjaki.
Temelj trajnostne arhitekture je povezanost prostora, torej hiše in njene okolice. Upošteva naravne danosti parcele, širše lokacije in bioklimatske razmere na njej, uporabo naravnih materialov, hkrati pa je gospodarna. To, kar so že davno, nekako instinktivno, vedeli in upoštevali naši predniki, potem pa se je ta princip v drugi polovici prejšnjega stoletja skorajda povsem izgubil.
Najprej lahko izpostavimo velikost hiše. Trajnostne hiše so praviloma manjše, saj so oblikovane optimalno glede na potrebe. Optimizirana hiša pomeni manjšo porabo materialov in energije, manjše stroške obratovanja in vzdrževanja, manjši vpliv na okolje. To ne pomeni, da bi se moral graditelj zaradi manjših skupnih površin odpovedati udobju. S premišljeno zasnovo z manj »mrtvimi« neuporabnimi kotički lahko še vedno izpolni vse svoje želje in potrebe, hkrati pa ravna trajnostno in gospodarno. Z omejitvami, ker bi želel ravnati bolj trajnostno, se pravzaprav niti ne sreča, saj za to poskrbijo že trajnostna tehnologija in materiali in seveda arhitekturna zasnova. Tloris hiše je v trajnostni arhitekturi zasnovan zelo premišljeno in tako, da se brez večjih težav spreminja in prilagaja različnim življenjskim obdobjem, v katerih so stanovalci.
Precej bolj na zasnovo, pa tudi na velikost hiše, lahko vpliva parcela. V trajnostni arhitekturi namreč velja, da je treba izkoristiti danosti parcele in z novo hišo čim manj obremenjevati okolje.
Trajnostna arhitektura upošteva tudi bioklimatske razmere, pri čemer sledi soncu, povprečnim in pričakovanim temperaturam v različnih letnih časih, osvetljenosti, osenčenosti. Tem danostim se prilagodi orientacija hiše. Na jug in jugozahod se zato običajno umeščajo bivalni prostori, servisni se umikajo na severno stran. Poti sonca arhitekti prilagodijo velikosti oken, s čimer zagotovijo osončenost in toplotne dobitke pozimi ter senčenje poleti. Z osončenostjo je lahko pogojena tudi odločitev, ali bo hiša imela napušče in nadstreške ali ne in kako bo senčena poleti.
Trajnostna hiša je zasnovana tako, da kar se da lahko izkorišča obnovljive vire energije na dani lokaciji, s čimer lahko hiša postane samozadostna. Že v procesu načrtovanja se predvidijo na primer sončna elektrarna, prostor za namestitev polnilne postaje za električni avtomobil, sistem ogrevanja in morebitnega hlajenja. Nepogrešljivi del je tudi ustrezno prezračevanje hiše. A tu smo že pri hišni tehniki, saj je, kot smo omenili, trajnostna zasnova hiš delo več strokovnjakov.
Ko govorimo o trajnostni arhitekturi, govorimo tudi o izbiri materialov, iz katerih bo grajena hiša oziroma kakšni materiali bodo vgrajeni vanjo. Kot trajnostni material je v ospredju zagotovo les, ki spada med materiale s pozitivnimi vplivi na okolje, saj v sebi skladišči CO2, je obnovljiv in se ga da reciklirati. Poleg tega zaradi svojih lastnosti omogoča dobro in zdravo bivalno klimo ljudi.
Pomemben del trajnostne arhitekture je tudi načrtovanje notranjega udobja. Velike steklene površine nimajo le vloge sprejemanja toplotnih dobitkov pozimi, temveč tudi doseganja čim boljše osvetljenosti, saj je za zdravo bivalno okolje naravna svetloba izjemno pomembna. Poleg tega pa steklene površine lahko odpirajo lepe poglede in notranje bivalno okolje povezujejo z zunanjim. Toplotno udobje je zagotovljeno z izbiro materialov in dodatno toplotno izolacijo.
V Lumarjevih hišah je združeno prav vse. Hiše Lumar so energijsko učinkovite, glavni material je les, zagotavljajo toplotno udobje, dobro osvetljenost, zračnost in sodobne arhitekturne zasnove, s čimer zagotavljajo kakovostno in zdravo bivalno okolje.